Sem Milan, poročni fotograf. Danes sva fotoaparat in jaz skoraj neločljiva. A ni vedno bilo tako. O ne. Včasih sva bila popolna tujca. Sem pa od nekdaj rad opazoval profesionalne fotografe, kako vihtijo to čudo tehnološko in stiskajo tiste majhne gumbe, ki jih - roko na srce - ni malo. In rezultat? Preplet čarobnosti in umetnosti, imenovan fotografija - ujet trenutek, shranjen za vedno. Razen… Zgodi se, da po nekem naključju fotoaparat izbriše fotografijo, fotoaparat zna tudi pasti v vodo in se uničiti… Pa pustimo zdaj te neljube pripetljaje, za katere ne bom trdil, da je fotoaparat vedno vsega sam kriv.

Jaz, ko se trudim izgledati profesionalno. Ne uspeva mi najbolje.

Si nisem predstavljal, da bom kdaj tudi sam suvereno stiskal te majhne gumbe in dejansko vedel kakšen je njihov namen. Želja po fotografiranju je rasla in me le prepričala, da sem kot samouk začel obvladovati to škatlo, imenovano fotoaparat. Fotografiral sem vse živo in neživo, po dolgem in počez. Z vsakim dnem sem se učil vseh mogočih tehnik. Fotografiral sem portrete, pa lovil mravljice v objektiv, ki so mi pridno bežale, v kuhinji sem imel ne vem koliko vrst sadja, da sem lahko ustvarjal tihožitje. Vsak dan sem postajal čedalje bolj podoben tistim profesionalnim fotografom, ki sem jih občudoval. In z vsakim dnem sva s fotoaparatom postajala čedalje bolj povezana.

Ali nisem pravi profesionalec? Ta je iz enega zadnjih foto-projektov.

Žanrsko se nisem opredeljeval. Da bi postal poročni fotograf? Sem razmišljal o tem. Poroke so res en lep, poseben obred ljubezni. Vsekakor bi potreboval še kakšno vajo, par dodatnih rok, kakšno dodatno opremo. Fotografiranje porok je precej zahtevno in stresno. Predvsem si nisem želel, da bi me naokoli lovila kakšna huda nevesta, ki ne bi bila zadovoljna s svojo poročno fotografijo. Sem si rekel: »Mogoče enkrat v prihodnje.«

Pisalo se je leto 2012. Uh, dolgo je že tega. Pride do mene prijatelj in pravi: »Ej, bi ti šel na Bali? Vse sem že splaniral in organiziral. Gremo jaz in še par mojih prijateljev. Kaj praviš?«. Sem se že videl, kako v objektiv lovim vsemogočne templje, ki bi prav fino popestrile bele stene v mojem domu. Tudi pete so me že pošteno srbele, ker že nekaj časa nisem potoval. Odločitev je bila lahka in hitra – naj se pustolovščina začne.

Ja, na koncu smo bili vsi mokri. Vse za dobro fotko.

In kdo je bil del potovalne ekipe? Goran! Sva si dala roko. Sva se gledala, če sva si kaj znana. Pa sva se čudila, kako to, da se še nisva srečala. Oba sva iz Velenja, manjšega mesta, kjer se praktično vsi po nekem kanalu poznamo, vsaj navidezno. Imava skupne znance. Ampak slišala še nisva drug za drugega. Goran je tudi bil navdušen nad fotografijo. Tudi sam se je podajal v vode profesionalnega fotografiranja. Fino, sem si mislil, lahko bova kakšno rekla na to temo, si izmenjala izkušnje, mogoče dobim kak uporaben nasvet. V tistem trenutku niti nisem razmišljal toliko o možnostih poslovnega sodelovanja. Kako le, če sem bil na Baliju. Bolj kot s tem, sem se ukvarjal s kulturnim šokom, ki sem ga doživel, ko sem izstopil iz letala. Z eno besedo lahko opišem, kar sem videl – kaos.

Če vas zanima, kako izgledajo obrazi po dolgem letu in po tem, ko doživiš kulturni šok - tako!

Bali, pravijo mu otok bogov. Številni templji so priča temu. In res občutiš nekaj duhovnega v zraku, ko prispeš na ta del Zemlje. Občutiš mir. Malo mira, več adrenalina, v našem primeru. Kaotičen promet nas je šokiral. S pogledom sem ujel mladega fanta, ki je igral nogomet tik ob najbolj prometni cesti. Sem skoraj skupaj padel. Kako si upa? Sem že skoraj šel v reševalno akcijo, pa sem hitro prišel k sebi in si rekel: »Milan, to je druga kultura.«

Eden izmed cca. 20.000 templjev, ki jih Bali premore.

To potovanje je bila res ena nora dogodivščina. Občutek svobode, vulkansko-peščene plaže, visoki valovi, odlična hrana, bogata kultura. Motorji so bili naši nepogrešljivi spremljevalci. Niso bile ravno mašine, če veste kaj mislim. Bili so pa priročni. Z njimi smo se lahko relativno hitro premikali od ene do druge točke. Ja, se je pa poznalo, da niso bile mašine. Velikokrat so jih zaznamovale okvare, še večkrat pa počene gume. Ampak obiski pri vulkanizerju na Baliju so nekaj popolnoma drugega kot pri nas. Navadno so prerasli v zabavno druženje z domačini.

Ena izmed "hudih mašin" na popravilu.

At Ginos je bila naša baza. Tam dobiš (skoraj) vse. Si morete mislit, na enem mestu smo jedli, dolivali bencin v motor in še frizer nam je naše grive na glavah uredil, za mali denar. Smo pa bili malo zmedeni glede cestno-prometnih predpisov. En dan smo se nekam hoteli odpeljati. Ne spomnim se, kam smo bili namenjeni. Usedemo se na motorje, se peljemo, pridemo do enega ogromnega križišča in zgrešimo pot. Vsi veseli zagledamo policaje in se odpeljemo do njih. Oni bodo že poznali pravo pot. Namesto tega nam pod nos pomahajo s kaznijo. Še danes ne vem, zakaj. Zabave in smeha ni manjkalo.

Ko zdaj, po dolgem času, spet gledam te fotografije me kar malce nostalgija daje.

❮ ❯

Kdo bi rekel, da bo potovanje na Bali imelo takšen vpliv na mojo fotografsko kariero. Z Goranom sva se ujela v trenutku. In hitro sva prišla do tega, da začneva v duetu vihteti fotoaparat in se podava v svet poročne fotografije. Mogoče so pa tisti bogovi na Baliju imeli kaj pri tem. Kdo bi vedel. V živo se še spomnim enega prvih poročnih fotografiranj. Tisto ščemenje v trebuhu, ko upaš, da bo iz tega na koncu nastal en lep poročni album. In res ni bil slab rezultat. Tukaj se da videti par utrinkov iz te poroke. Ni slabo za začetnike, a ne?

Piše se leto 2019. Nastala je Satuara, ki jo poosebljava jaz in Goran, dva profesionalna poročna fotografa. Ne morem verjeti. Prav zares sem postal profesionalni poročni fotograf. Za nama je ogromno veselih, jeznih, živčnih, zabavnih, travmatičnih trenutkov in trdega dela, da sva prispela tu, kjer sva danes. Goran mi gre včasih pošteno na živce. Ne mine dan, da ne bi navrgel kakšno šalo na moj račun. Moram priznat, da niso slabe. Se jim tudi sam (tu pa tam) nasmejim. Dobro se ujameva kot fotografa, postala pa sva tudi velika prijatelja.

Komu se zdaj smejim? Goranu! Hahaha. In ta opica na moji roki... izgleda ljubko, a naj vas ne zavede, to so opice izurjene kradljivke.

Verjameva, da sva dobra v tem kar počneva. Dokaz? Še ni bilo hude neveste, ki bi naju lovila in nama zamerila slabe poročne fotografije. Ravno nasprotno. Mladoporočenci so navdušeni, ko prejmejo najin foto album in v njem zagledajo svojo poročno zgodbo skozi fotografije.

P.S.
Ali ste vedeli, da tudi na Baliju zna zadišati po čevapih? Za to je skrbel Gregor, ki je na Baliju živel in imel svojo obrt - pekel je čevape! Ja, čevape je pekel in posel je cvetel ☺. Prijatelju Gregorju gredo posebne zahvale za neponovljivo doživetje na Baliju. Spremljal nas je skozi celotno potovanja in nas vodil do skritih, čudovitih kotičkov, ki jih poznajo več ali manj le domačini.